Obstruktivna oblika apnej/hipopnej, pri kateri prihaja do intermitentne popolne ali delne zapore zgornjih dihalnih poti zaradi preobilja mehkih tkiv ali anatomije obraza/lobanje, povzroča prekinitev ali zmanjšanje pretoka zraka v zgornjih dihalih. Posledica je desaturacija krvi s kisikom, katerih globina je odvisna od trajanja apneje ali hipopneje, izhodiščne saturacije ter komorbidnosti pljuč in vzburjenje simpatičnega živčnega sistema. Poleg tega naj bi določeni humoralni odzivi na ponavljajočo hipoksemijo zaradi apneje povzročali vazokonstrikcijo in endotelijsko disfunkcijo, ki ji v določenem času sledi hipertenzija (5). Podobni mehanizmi se sprožajo pri centralnih oblikah apnej. V nekaterih primerih pride zaradi dihalnega napora ob apnejah ali hipopnejah do pravočasnega prebujanja, ki prepreči padec saturacije, kar imenujejo RERA (respiratory effort related arousals), ki je ponavadi predhodnik OSA.
Hkrati v apnejah ob hipoksemiji prihaja tudi do hiperkapnije (zviševanje CO2 v krvi), kar posledično lahko vodi v hipertenzijo (6, 7).
Ljudje s sindromom OSA naj bi bili zaradi svoje težave še dodatno nagnjeni k debelosti, vsekakor pa je že debelost lahko razlog za sindrom OSA. Morda se vzpostavlja začarani krog oziroma dilema glede povezave debelosti s sindromom OSA (5,8), in sicer v smislu, kaj je prvotno: kura ali jajce?
Patofiziološki mehanizmi nastajanja diabetesa ob apnejah (8):
